Čas je za košarko!

No, pa je končno prišla. Prva košarkarska tekma, ki sem jo obiskal v Bratislavi. Tukaj svoje tekme – natančneje v HANT Areni – igra slovaški prvoligaš AŠK Inter Bratislava. Moštvo, ki je bilo ustanovljeno leta 1962, je trenutno morda najkakovostnejši slovaški prvoligaš, saj je lovorika državnega prvaka v zadnjih dveh sezonah obakrat romala v njegove vitrine.

Naj omenim, da mu je lani do naslova z velikim doprinosom pomagal tudi nekdanji slovenski reprezentant Samo Udrih, ki je moštvo okrepil v drugem delu sezone.

S kakšnimi posebej zvenečimi imeni se Inter Bratislava trenutno razumljivo ne more pohvaliti, tisti malce večji ljubitelji košarke boste najbrž prepoznali zgolj izkušenega slovaškega krilnega centra Martina Rančika, ki je v svoji karieri nosil tudi dres španskih velikanov Laboral Kutxe, Bilbaa in Estudiantesa. Sam sem pred tem poznal tudi nekdanjega češkega reprezentanta Ondreja Starosto in aktualnega slovaškega reprezentanta Petra Sedmaka, ki je trenutno tudi najboljši strelec in skakalec slovaške reprezentance v kvalifikacijah za EuroBasket 2015. Moštvo je sicer v večini sestavljeno iz slovaških košarkarjev, izmed tujcev pa so poleg Čeha Staroste tukaj še srbski organizator igre Nenad Milošević, hrvaški branilec Mario Babić in ameriški krilni center Jordan Dyxtra.

Inter se je na včerajšnji tekmi 3. kroga slovaškega prvenstva pomeril z Bansko Bystrico, ki sicer prihaja iz istoimenskega mesta v osrčju Slovaške. Selekcioniranje tega moštva je povsem drugačno od tistega pri Interju, saj lahko v njihovi postavi najdemo kar pet Američanov in dva Srba. Vseh teh sedem tujcev nosi vodilno vlogo v moštvu, tudi skupen igralni čas moštva pa je bolj ali manj porazdeljen med njih. Pomanjkanje kakovosti lastnih igralcev skušajo torej manjša slovaška moštva kompenzirati z angažiranjem (pre)številnih tujih igralcev, katerih kakovost pa je močno vprašljiva, vsaj sodeč po videnem na včerajšnji tekmi. Takšen trend smo žal pogosto v minulih sezonah videli v Sloveniji, ko so v manjših moštvih, ki se sicer težko kosajo s konsolidacijo prihodkov in odhodkov, vodilne vloge nosili trije, štirje ali celo pet tujcev. Na drugi strani pa so jim brisače s klopi podajali mladi slovenski košarkarji, ki bi lahko ob primerni minutaži in neprimerno nižjem finančnem vložku dolgoročno precej bolj koristili klubom. Ampak dobro, to je morda tema za kakšen drug zapis.

V dvorano sem prišel približno pol ure pred tekmo, ko se je na tribunah že zbralo kakšnih 100, morda 200 gledalcev. Dvorana HANT Arene je sicer zasnovana kot nekakšna školjka, saj igrišče obkrožajo krožne tribune, pri čemer sta obe glavni tribuni izredno visoki, stranski pa imata le nekaj vrst za sedenje. Prihod na tribune poteka ob igrišču, pot do katerega je onemogočena le z nekaj nizkimi oglasnimi panoji, tako da lahko po tekmi gledalci mirno stopijo do ali celo na igrišče in se tam pozdravijo s košarkarji. Zanimivo in všečno, takšno prakso sem sedaj v Sloveniji videl zgolj na rokometu. V tem času so se igralci obeh moštev že ogrevali, gledalci pa so lahko uživali tudi ob nastopu plesne skupine ob robu igrišča. Prva stvar, ki me je presenetila, je bilo ogrevanje gostujočega moštva. Nikoli še namreč nisem videl, da bi katera ekipa na ogrevanju kar nekaj minut vadila alley-oop zabijanja! Najbrž je to posledica vpliva petih ameriških košarkarjev, a temu trendu se je očitno podredilo tudi preostalih sedem članov Banske Bystrice. Začetek tekme ni postregel z ničemer spektakularnim, Inter je namreč hitro prešel v vodstvo, predvsem po zaslugi številnih začetniških napak gostujočega moštva. Opazil sem, da sodniki s precej manj strogim kriterijem dosojajo korake, pogosto je bilo namreč moč videti kakšen trokorak. Že po nekaj minutah igre je bila jasno vidna razlika med obema moštvoma. Inter je igral precej bolj organizirano, napadi so pogosto trajali do izteka 24 sekund. Na drugi strani je Banska Bystrica težila k hitremu zaključevanju napadov (do 15 sekund) s polrazdalje, kar pogosto ni prineslo rezultata, saj je Inter večji del prvega polčasa igral v conski postavitvi 3-2. Kot sem že omenil, so vse niti igre pri gostujočemu moštvu v rokah ameriških in srbskih košarkarjev. Večji del tekme so bili na parketu trije ameriški branilci, ki so se včasih na zadovoljstvo gledalcev kar malce sporekli, če drug od drugega niso prejeli žoge. 😀

Sama kakovost košarke je (vsaj po videnem včeraj) na Slovaškem precej nižja kot v Sloveniji. Inter bi se sicer lahko v Sloveniji po kakovosti vključil v boj za ligo za prvaka, Banska Bystrica pa bi sodeč po včerajšnji predstavi bila težak boj za obstanek v ligi. Končni izid srečanja je bil 95:60. Pri domačem moštvu sta me najbolj navdušila Peter Sedmak, ki je na koncu dosegel kar 20 točk, in Nenad Milošević, ki je k zmagi Interja dodal 11 točk, ob tem pa še štirikrat asistiral svojim soigralcem. Strelsko učinkovita sta bila tudi Starosta (14 točk) in Slovak Kuffa (13 točk). Pri gostih je največ točk (13) dosegel srbski košarkar Milić Blagojević. Celotno statistiko tekme si lahko ogledate TUKAJ. Naj še omenim, da si je tekmo, za katero je bilo treba odšteti 3 EUR, uradno ogledalo 700 gledalcev. Sam bi sicer rekel, da jih je bilo kakšnih 200 manj, a vsekakor gre za lep obisk. Kljub temu, da včeraj nisem bil preveč navdušen nad kakovostjo prikazane košarke, pa bom vsekakor še obiskal kakšno tekmo. Najbrž obračun Interja s Komarnom, kjer v tej sezoni zelo uspešno igra slovenski košarkar Siniša Bilić. V nadaljevanju prilagam še nekaj fotografij.