“Kulturni šok”

Vsak narod in vsaka kultura imata svoje posebnosti. Nekatere so za tujca, ki se znajde v novem, doslej še nepoznanem okolju, prav simpatične, spet druge malce manj. Dojemanje teh posebnosti je predmet pojmovanja kulturnega šoka, ki je sicer izraz, ki se uporablja za opisovanje občutkov posameznika ob spremembi kulturnega ali socialnega okolja.

Ljudje smo si različni, temu primerne pa so tudi različne reakcije ob prihodu v novo okolje. Kulturni šok je posledično zelo osebna izkušnja, saj ga dve osebi nikoli ne doživita enako. Strokovnjaki kulturni šok delijo na štiri faze:

1. Faza “medenih tednov” – v njej se nam razlike med staro in novo kulturo zdijo zanimive, simpatične. Posameznik ob selitvi v novo kultur(n)o (okolje) vse vidi pozitivno, vsaka sprememba je pojmovana z močno stopnjo navdušenja.
2. Faza “vse je grozno” – po nekaj časa postanejo razlike med staro in novo kulturo moteče in utrujajoče. Posamezniki začnejo hrepeneti po posebnostih stare kulture, navade nove kulture pa se jim zdijo vse bolj neprijetne.
3. Faza “vse je v redu” – po nekaj dneh, tednih ali mesecih, kar je seveda odvisno od posameznika, se slednji navadi na razlike, ki se pojavljajo med staro in novo kulturo. Na tej točki posameznik ne reagira več pozitivno ali negativno na kulturne razlike, saj je kulturo že sprejel in se mu ne zdi več nova. Tokrat se sooča z novim tokom življenja na enak način, kot je to počel v stari kulturi.
4. Faza “obratnega kulturnega šoka” – pogosto, ne pa tudi vedno, se lahko posameznik, ki se je dodobra asimiliral na novo kulturo, ob prihodu v matično kulturno okolje ponovno znajde v kulturnem šoku.

Sam kakšega posebej hudega kulturnega šoka ob prihodu v novo okolje nisem doživel, saj se slovenska in slovaška kultura med seboj niti ne razlikujeta tako močno, “olajševalna” okoliščina pa je tudi dejstvo, da sem dejansko v tem času tudi stalen migrant med obema okoljema. A kljub temu sem v teh dveh tednih opazil kar nekaj razlik, ki jih velja izpostaviti.

Hrana

Kdor me vsaj malo pozna, ve, da je hrana res pomemben del mojega vsakdana. Velik pomen dajem izbiri hrane, ki jo vnesem v telo. Razlog so seveda naporni treningi, pa tudi zdrava prehranjevalna miselnost. Glavne sestavine mojih obrokov so v večini primerov piščanec/puran, skuta, jajca (predvsem beljaki), navaden tekoči jogurt, riž ter sadje in zelenjava. Prevladujejo torej beljakovinsko bogate sestavine, za zadostno število ogljikovih hidratov v mojem prehranjevalnem vsakdanu pa poskrbijo predvsem riž ter sadje in zelenjava. Za zajtrk, malico in večerji si največkrat pripravim skuto z banano/jabolkom/ananasom, če pa imam malce manj časa ali apetita, pa skuto nadomesti navaden tekoči jogurt, ki je bil tudi moja prva misel ob zavijanju mojega želodca ob prihodu v Bratislavo. Hiter postanek v trgovini bi torej moral potešiti mojo lakoto in seveda tudi mojo željo po jogurtu. A ob prihodu v Tesco (poleg Bille in Lidla najbrž najbolj razširjena trgovska veriga na Slovaškem) se je moj načrt razblinil na tisoče majhnih koščkov (malce moram pretiravati 🙂 ). Navadnega tekočega jogurta ni bilo nikjer na spregled! Mislil sem, da jim ga je morda zmanjkalo, a sem žal ugotovil, da to ni bil razlog, da ga nisem našel. Tudi kasnejša postanka v preostalih dveh trgovskih verigah sta prinesla enak rezultat – Slovaki namreč ne poznajo navadnega tekočega jogurta. 🙁 Sprijazniti sem se moral s kefirjem, na mojo žalost pa sem hitro spoznal še eno dejstvo. Tudi takšne skute, kot jo poznamo pri nas, ni lahko najti. Imajo sicer tvaroh, ki je dokaj podobna zadeva, a se vseeno ne more primerjati s slovensko skuto.

Kaj kmalu sem se ob mojem prihodu v Bratislavo seveda soočil tudi z gostilniško hrano, kjer sem ugotovil naslednje. Povsod, kjer sem doslej jedel, so bile porcije izredno majhne. Kot po pravilu Slovaki namreč za glavno jed ponujajo zgolj med 120 in 150 grami mesa, k temu pa nato dodajo še do 200 g priloge. Povsod je to jasno tudi označeno v meniju. Prav tako sem ugotovil, da je gostilniška hrana tudi močno začinjena, prevladujeta predvsem sol in rožmarin.

Sporazumevanje in jezikovne posebnosti

Slovakom so tuji jeziki španska vas. Angleščina, nemščina, kitajščina ali svahili imajo tukaj skorajda enako vrednost. Nič od tega namreč tukajšnji prebivalci ne obvladajo. Zelo mi je zanimivo, da se obvladovanje tujih jezikov ne razlikuje med starostnimi skupinami, saj sem doživel popolno nepoznavanje tujih jezikov tako med študenti kot tudi med starejšimi prebivalci Bratislave. Morda bi nepoznavanje angleščine še nekako razumel, mi je pa neznanje nemščine še posebej čudno ob dejstvu, da leži Bratislava zgolj nekaj kilometrov od avstrijske meje. Morda pa je tako kot srbohrvaščina tudi slovaščina univerzalen jezik in se lahko z njo sporazumeš povsod … 😀

Internet

Dobra internetna povezava je največja dogma Slovaške. En dan brez kakšnega internetnega mrka je utopija. Bodisi v stavbi, kjer živim, bodisi na fakulteti … Na sreča je mobilni internet izredno poceni (7,5 EUR za 5GB), tako da se da z malce iznajdljivosti tudi to težavo omiliti.

Promet

Slovaki so izredno strpni vozniki. Praktično v popolnosti se držijo omejitev in drugih cestno prometnih določil. Ob prihodu v mesto sem sicer hitro ugotovil, da so nekatere ceste v precej slabem stanju, ogromno je namreč lukenj, ki lahko ob nepozornosti poškodujejo podvozje vozila.

Najbolj zanimiva stvar pri vsem tem pa mi je količina prometa v mestu. Pričakoval sem, da bom v mestu, ki šteje skoraj pol milijona prebivalcev, videl ogromno prometnih zamaškov, gužve, nervoze. A dejansko so ceste skorajda prazne! Ljudje res ogromno uporabljajo javni prevoz (avtobus, trolejbus, tramvaj), ki je odlično razvit. Z njim se da priti povsod, tudi frekvenca je zelo dobra, tako da čakanja praktično ni.

Da pustim še kaj za prihodnjič, bom tokrat zaključil. 🙂 Več o kulturnih razlikah pa v katerem izmed prihodnjih prispevkov.

P.S. Najbrž se sprašujete, kaj predstavlja zgornja fotografija. Gre za znamenit kip z imenom Cumil, ki predstavlja moškega na delu (zraven je znak z napisom Man at work), ko opazuje mimoidoče. Res so zanimivi tile Slovaki. 🙂